Tavžentroža, navadna (Centaurium erythraea)

UPORABNI DELI

- CVETOČE ZELIŠČE

V zdravilne namene uporabljamo cvetoče zelišče navadne tavžentrože. Zel naberemo najmanj 5 cm od tal in pazimo, da jo ne izruvamo s koreninami. Pazimo tudi, da vsaj tretjino cvetočih zeli, iz istega prostora, pustimo na travniku. Zeli zvežemo v šopke, ki jih obešene sušimo v senčnem postoru, s prepihom.

NAMEN, UPORABA IN UČINKOVANJE

Navadna tavžentroža je uporabna notranje in redko zunanje. Za notranjo in zunanjo uporabo se pripravlja tekoče pripravke. Uporablja se zaradi vsebnosti grenkih učinkovin, ki jih je največ v cvetovih. Uporaba izhaja iz tradicionalne medicine in iz raziskav orpavljenih na živalih ter, do sedaj, poznanega delovanja učinkovin. Grenke učinkovine, ki se nahajajo v zelišču navadne tavžentrože dokazano spodbujajo izločanje sline, želodčnega soka in žolča in na ta način spodbujajo prebavo in apetit. Zunanja uporaba v terapevtske in kozmetične namene ni znana. V ljudski medicini se tekoči pripravki uporabljajo pri slabo celečih se ranah in kožnih izpuščajih.

Interna zdravilna uporaba

Notranje se uporablja se pri dispesiji, ki jo povzroča zaradi zmanjšano izločanje želodčnega soka in za spodbujanje apetita. Izboljša delovanje prebave, okrepi želodec in črevesje ter pomaga pri zaprtju. Pogosto se uporablja za 'čiščenje krvi', zdravljenje jeter in žolčnika, pri slabokrvnosti ter pri fizični in psihični izčrpanosti. Čaj se priporoča vročini, prehladnih obolenjih, težavah s krvnim tlakom in živčnih stanjih.

Prehranska živilska uporaba

Navadna tavžentroža je ena izmed bolj pogosto uporabljenih zeli v grenčicah (alkoholnih pijačah) in likerjih.

Zunanja terapevtska in kozmetična uporaba

Zunanje se uporablja le v tradicionalni medicini in sicer za zdravljenje ran, ki se slabo celijo in pri kožnih izpuščajih.

Kozmetična uporaba ni znana.

Uporaba v veterini

Posušeno cvetoče zelišče se dodaja med seno, pri enakih težavah, kot pri ljudeh. Zunanje se uporablja za čiščenje ran.

ZGODOVINA UPORABE V LJUDSKI MEDICINI

Znanstveno ime izhaja iz besede kentaúreion. Kentavri (Centauros) so bili grški mitološki liki, pol človek in pol konj, ki so bili, po legendi sodeč, odlični zdravilci. V Plinijevih zapisih so našli podatek, da naj bi si kentaver Hiron s tavžentrožo pozdravil rano. Kasneje, je v ljudski medicini dobila naziv ˝centum aurei˝, kar pomeni 'sto zlatnikov', nadalje je dobila naziv 'sto zlatih zeli' in nenazadnje, je od 16. stoletja naprej je znana kot 'tisoč zlatih zeli'.

Zdravilci so uporabo tavžentože priporočali pri raznih boleznih in stanjih.  Zelo znana je uporaba pri očesnih boleznih, škofulozi, rahitisu, slabokrvnosti in bledičnosti. V srednjem veku so jo začeli uporabljati pri prebavnih tegobah in vročini. Priporočali so uporabo pri zaprtosti, vseh težavah z želodcem in črevesjem, boleznih jeter in žolča, pri nerednem mesečnem perilu, pri ranah, za odpravljanje izčpanosti ter pri vseh vročičnih stanjih. Samostanski zeliščarji so jo uporabljali za pripravo grenkih alkoholnih pripravkov, s katerimi so zdravili vse želodčne in črevesne težave .

DROGA / FARMACEVTSKO UPORABNI DELI

- Centaurii herba: cvetoče zelišče

OSNOVNO FUNKCIONALNO DELOVANJUE

-amarum
-stomahik
-evpeptik
-tonik (na prebavila)
-antidizenterik
-antipiretik

Primerno za predvsem za interno uporabo.

ZDRAVILNE UČINKOVINE

Vsebuje sekoiridoidni glikozide, z grenkobno vrednostjo približno 12.000. To so predvsem sverciamarin, sverozid in genciopikrin. Prisotni sta še dve grenki učinkovini in sicer m-hidroksibenzoilni ester severozida in centapikrin. Količine teh dveh sicer niso velike, imata pa grenkobno vrednost do 4.000.000. Grenke snovi so prisotne predvsem v cvetovih.

Ostali iridoidi, ki so prisotni so dimerni sekoiridoid, sekologanin, dihidrokornin, genicioflavozid in gencianin. 

Sekoiridoidni alkaloidi, ki so prisotni so gencianin in gencianidin.

Vsebuje še metoksiksantone, fenolne kisline (p-kumarna, o-hidroksifenilocetna, ferulna, vanilinska in hidroksitereftalna), rastlinske sterole (ß-sitosterol, stigmasterol, kampesterol) in triperpenoidne spojine. 

Poleg tega še nekaj kumarinov, eteričnega olja, kalij in magnezij.

POVZETEK NOVEJŠIH ZNANSTVENIH DOGNANJ

O kontroliranih kliničnih raziskavah na ljudeh ni podatkov. Nekaj raziskav je bilo narejenih na laboratorijskih živalih. Medicina in farmacija priporočata uporabo zeli in izvlečkov, glede na uporabo v tradicionalni medicini in glede na trenutnemo poznavanju vsebnosti zdravilnih učinkovin.

Delovanje droge navadne tavžentrože ni popolnoma raziskano. Zaenkrat vedo, da grenke učinkovine, ki jih vsebuje, dražijo brboniče na jeziku in tako aktivirajo izločanje sline, želodčnih sokov in žolča. To delovanje spodbudi apetit.

Zel navadne tavžentrože se namaka v hladni vodi daljši čas in nato precedi in segreje. Lahko se pripravi tudi poparek in pogosto je del čajnih mešanic. Poleg tega se iz nje pripravljajo izvlečki, predvsem v žganju in vinu. Pogosto je najdena v zeliščnih žganjih in likerjih, v katerih je več zdravilnih zeli.

Prelivek z hladno vodo

Pripravimo ga tako, da čajno žličko suhe droge prelijemo z 2,5 dcl hladen vode, pokrijemo in pustimo stati najmanj 8 ur, najbolje čez noč. Zjutraj vsebino precedimo, dobljen izvleček po želji pogrejemo (ne sladkamo!) in po požirkih pijemo, do približno ene ure pred obrokom. Po obroku prelivka ne pijemo. Priporočljiva količina na dan, sta dve šalici.

V tradicionalni medicini se priporoča pri mnogih prebavnih tegobah in boleznih. Predvsem za spodbujanje apetita, za spodbujanje delovanja želodčnih in črevesnih žlez, za odpravljanje zaprtja, pri motnjah v delovanju jeter, pri slabokrvnosti, za 'čiščenje krvi', nižanje telesne temperature, pri živčnih stanjih in izčrpanosti. 

Čaj iz tavžentrože

Dve žlički suhe droge prelijemo z 2 dcl vrele vode, pokrijemo in pustimo stati 10 minut. Vsebino precedimo in še toplo pijemo po požirkih. Na dan se priporoča 3 skodelice, sveže pripravljenega čaj.

Čaj priporočamo pri težavah s prebavo, zaprtosti (pijemo po obroku), slabem apetitu (pijemo do pol ure pred obrokom), slabokrvnosti, težavah z živci, pri kožnih izpuščajih, prehladnih obolenjih, vročini in izčrpanost.  

Tinktura ali vodno-etanolni izvleček iz tavžentrože 

Tinkturo pripravimo tako, da čisto steklenko, skoraj popolnoma napolnimo s svežo zeljo ali pa do polovice s suho drogo in jo prelijemo s tropinovim žganjem. Dobro jo zapremo in postavimo v toplejši prostor za 5 – 6 tednov. Ko je nared, vsebino precedimo v sterilizirane temne stekleničke in shranimo v temnem in hladnem prostoru. Priporočena dnevna količina je 10 – 15 kapljic v kozarcu vode, trikrat na dan.

Priporoča se pri prebavnih motnjah povezanih s premalo želodčne kisline, slabemu apetitu, napihnjenosti, težavah z jetri in žolčnikom, pri razdraženosti, živčnih težavah, vročini in pri kožnih težavah.

Rastišče in razširjenost

Navadna tavžentroža raste po vsej Evropi, od koder tudi izvira. Poleg tega v zahodni Aziji, severni Afriki. Naturalizirana je tudi v severni Ameriki in na Novi Zelandiji. Najdemo pa jo tudi v delih vzhoden Avstralije, kjer je vnešena vrsta. V Sloveniji raste skoraj povsod, na neobdelanih površinah.

Uporabni deli

V zdravilne namene uporabljamo cvetočo zel. Navadno tavžentrožo je težko gojiti in jo večinoma najdemo le na naravnih rastiščih.

Rastne razmere

Najdemo jo na suhih in polsuhih travnikih, gozdnih robovih, zapuščenih njivah, vse od nižin pa do 1400 metrov nadmorske višine. Gojenje je precej zahtevno! Navadna tavžentroža raste le na površinah, ki niso obelane in imajo ohranjeno naravno ravnovesje. Ker jo zdravilci in pridelovalci žganih pijač precej uporabljajo je tako, kot mnoge druge cvetoče rastline, v Evropi že precej ogrožena in ponekod tudi zaščitena.

Žetev

Glede na rastišče, cveti od junija do septembra. Cvetoče zelišče naberemo oziroma odrežemo najmanj 5 cm od tal in pazimo, da jo ne izruvamo s koreninami. Pozorni smo tudi na to, da vsaj tretjino cvetočih zeli, iz istega prostora, pustimo na travniku. Uporabimo lahko sveže zelišče, ali pa jih zvežemo v šopke, ki jih obešene sušimo v senčnem postoru, s prepihom.

Zanimivosti

Navadna tavžentroža spada v družino sviščevk, v kateri je kar nekaj zdravilnih rastlin, ki so grenkega 'okusa'. Med njimi je rumeni svišč (Gentiana lutea L.), ki ga bolje poznamo pod imenom encijan in je pri nas na seznamu zavarovanih domorodnih rastlinskih vrst. Ima podobno do enako delovanje kot navadna tavžentroža, le da močnejše.

Poleg rumenega svišča je v tej družini še 5 vrst, ki so pri nas zavarovane. Med njimi tudi endemična vrsta Froelichov svišč, ki raste le v jugovzhodnih Alpah, v Sloveniji in Avstriji.

OPOZORILA IN NEŽELENI UČINKI

S pripravki iz navadne tavžentrože si pomagamo, pri blažjih zdravstvenih tegobah, le do dva tedna. Po tem času je potreben posvet z izbranim zdravnikom.

Do neželenih učinkov pride praviloma le ob prekomerni uporabi.

Uporaba se ne priporoča ljudem s povečanim izločanjem želodčne kisline in ljudem z razjedo na želodcu ali dvanajsterniku.

Zaradi pomanjkanja podatkov o varnosti uporabe, se le-ta odsvetuje nosečnicam, doječim materam in otrokom, do 12 leta starosti.

1. Kreft, S., Kočevar Glavač, N.; Sodobna fitoterapija; Z dokazi podprta uporaba zdravilnih rastlin; Slovensko farmacevtsko društvo, p. 229, 15 (2021) - knjiga

2. Galle Toplak, K.; Zdravilne rastline an Slovenskem; Mladinska knjiga založba, p. 303 (2015) - knjiga

3. Chevallier, A.; Encyclopedia of Herbal Medicine; DK Penguin Random House, p. 206 (2016) - knjiga

4. Heber D.; PDR for Herbal Medicines (4th ed.); Thomson Healthcare, p. 183 (2007) - knjiga