Arnika, navadna (Arnica montana)
Nabiramo cvetove, katerim odstranimo ovršne liste koška. Arnika, kot suha droga deluje protivnetno in analgetično in jo najpogosteje uporabljamo pri udarninah, pri površinskem vnetju ran in za zmanjševanje podpludb. Obkladke s tinkturo arnike pogosto uporabljamo pri izvinih in izpahih, revmatičnih stanjih, bolečih mišicah in sklepih in pikih žuželk. Celotna zel se uporablja redko. Korenika se uporablja večinoma v obliki tinkture in sicer zunanje, za grgranje pri vnetju dlesni in tudi žrela in mandljev.
IME
Slovensko: Navadna arnika
Latinsko: Arnica montana L.
Ostala ljudska imena: aronk, brdnja, črvičnik, črvivec, gorska svetlica, gorski kokovičnik, kukovičnik, materin koren, moravka, hribovski primožki, planinski pečnik, rumena krsnica, roža sv. Antona, svetlica, volčji zob
BOTANIČNI OPIS
Navadna arnika je večletna rastlina, ki zraste od 20 do 60cm visoko. Ima eno žlezasto dlakavo steblo, redkeje več manjših. Jajčasti listi so dolgi do 6cm in so mehko dlakavi, izraščajo pa predvsem iz prizemnega venca. Višje po steblu lahko izrašča v dvojicah še 1 do 3 parov listov. Cvetovi so v koških oziroma socvetjih, na 2 do 3cm velikem peclju. Notranji cvetovi so cevasti, peterokraki in dolgi 15mm; zunanji pa jezičasti, trozobi in dolgi od 20 do 30mm ter imajo vidne žile vzdolž venca. Cvetove z lahkoto zamenjamo z cvetovi drugih rastlin, zato je pomembno poznati karakteristike cvetov arnike. Korenika je valjasta in vodoravna ter ima malo korenin. Pogosto raste po zakisanih travnikih, planinskih tratah, gozdnih jasah, pašnikih in sicer od nižin do visokogorja. Zdravilna vrednost ja na vseh rastiščih približno enaka. Z lahkoto trdimo, da je ena najpogosteje uporabljenih rastlin v ljudskem zdravilstvu in tudi ena najbolj znanih. Posledično jo zaradi prekomernega nabiranja v nižjih predelih vedno redkeje najdemo in ravno zato je v Sloveniji zaščitena rastlina.
SORODNE VRSTE
Med več kot 30 vrstami arnike je nabolj poznana še travniška arnika ( Arnica chamissonis Less.) ali kot ji mnogi rečejo ameriška arnika. Ker jo je veliko lažje kultivirati kot navadno, jo za potrebe farmacevtske industije vedno bolj pogosto gojijo. Raziskave pa kažejo, da največ zdravilnih učinkovin vsebuje navadna arnika.
TRADICIONALNA DOMAČA UPORABA
Zanimivo je, da je kot zdravilna rastlina znana šele od 16. stoletja dalje, a si je ravno zaradi svoje učinkovitosti hitro prisvojila mesto med najstarejšimi zdravilnimi rastlinami. V ljudskem zdravilstvu je izjemno cenjena in se uporablja predvsem v obliki tinkture. Zunanje se uporablja, kot zdravilo za odprte rane in razne površinske poškodbe. Obkladki imajo blagodejen učinek pri abcesih, zanohtnicah, vnetih ranah, izvinih in izpahih. Previdnost ni odveč, saj vsebuje eterično olje, ki lahko povzroči alergične reakcije ali draženje kože. Notranje se čaj ali tinktura razredčena z vodo uporablja pri motnjah krvnega obroka in poapnenjun žil, slabem delovanu srca,a vse to le pod strogim zdravniškim nadzorom.
ZANIMIVOSTI
Kljub dejstvu, da je najbolj znana in uporabljena rastlina pri nas, je previdnost pri uporabi zelo zaželjena. V nekaterih virih je označena celo kot strupena zdravilna rastlina. Znano je, da pripravke iz arnike, zaradi vsebnosti seskviterpenskih laktonov (ki so toksični), uporabljamo le zunanje. Zapisi ljudske medicine in homeopratije pa navajajo tudi notranjo uporabo, kar mnogi ostro obsojajo. In tudi pri zunanji uporabi previdnost ni odveč, predvsem pri odprtih ranah in občutljivi koži. Ravno zato arniko še vedno preučujejo in opravljajo mnoge študije na to temo.
UPORABNI DELI
- CVET
Cvet je najpogosteje uporabljen del rastline. Nabiramo jih od maja do junija. Najbolje je, če pred sušenjem odstranimo ovojkove liste in cvetišče. Suho drogo in pripravke iz nje večinoma uporabljamo zunanje, kot analgetik in antiseptik, predvsem zaradi vsebnosti heleanina in njegovih derivatov.
- KORENIKA
Korenika se uporablja večinoma v obliki tinkture. Ker je zaščitena je nabiranje korenik v naravi prepovedano! Lahko jo gojimo sami in koreniko izkopavamo jeseni. Izvlečki se v kombinaciji z drugimi zdravilnimi rastlinami uporabljajo pri težavah s krvnim obtokom in srcem ter v obliki tinkture za grgranje pri vnetju sluznic in žrela.
- ZEL
Zel se redko nabira in uporablja.
NAMEN, UPORABA IN UČINKOVANJE
Navadna arnika se uporablja predvsem zunanje in sicer pri udarninah, površinskih vnetjih kože, podpludbah, izvinih, izpahih, pri revmatičnih stanjih, bolečih mišicah, pikih žuželk ter vnetjih sluznice v ustih in žrelu. Najpogosteje se uporablja v obliki tinkture, ki jo razredčimo z vodo. Pri revmatičnih obolenjih, bolečih mišicah in sklepih in včasih tudi krčnih žilah, jo uporabljamo v obliki gelov ali krem. Pogosto je sestavina gelov in krem, ki se uporabljajo pri površinskih in sončnih opeklinah. Notranje se uporablja predvsem v homeopatiji in sicer izvlečki korenik v kombinaciji z drugimi rastlinami, ki blagodejno delujejo na krvni obtok in srce.
Interna zdravilna uporaba
Interno jo lahko uporabljamo le v ustreznih homeopatskih pripravkih. Zaradi helenalina in njegovih derivatov je namreč strupena. Previdni moramo biti tudi, ko jo uporabljamo na poškodovani koži, pri večjih odprtih ranah se uporaba odsvetuje.
Prehranska živilska uporaba
Po slovenski odredbi o razrvrstitvi zdravilnih rastlin, je njena notranja uporaba omejena le na registrirana zrdavila. Svet Evrope jo sicer uvršča med naravne začimbe, ki jih lahko dodamo živilom v manjših količinah, a se to odsvetuje. FDA pa jo je uvrstila med ˝nevarna zelišča˝, a dovoli uporabo v industriji alkoholnih pijač.
Zunanja terapevtska in kozmetična uporaba
Poznamo jo kot rubefaciens (dražilo) in ob pravilni in ne preveč pogosti uporabi deluje pozitivno na prekrvavitev kože in sluznic. Deluje protivnento in analgetično ter učinkovito zmanjša nastanek podpludb in to predvsem zaradi toksičnih seskviterpenskih laktonov.
Določene spojine iz arnike uspešno prekinejo vnetne poti, prekinejo pot celičnim prenašalcem in tako vnetnim celicam zmanjšajo vpliv. Ravno zato je pogosto del krem in gelov, ki blagodejno delujejo na revmatična stanja, boleče mišice in sklepe ter izdlekov za nego blažjih opeklin in sončnih opeklin. V masažnih oljih jo uporabljamo pri vnetju površinskih ven. Dokazane so tudi protimikrobne in protiglivične lastnosti.
Uporaba v veterini
V prah zdrobljeno suho drogo vmešamo v krmo, v primeru kolik. Za čisčenje in nego ran uporabljamo razredčeno tinkturo arnike, ki pa jo lahko v obliki oblog uporabimo tudi pri otečenih sklepih.
ZGODOVINA UPORABE V LJUDSKI MEDICINI
Kot zdravilna rastlina je znana šele od 16. stoletja, ampak ni zato nič manj uporabljena ali spoštovana, pravzaprav ima posebno mesto med starejšimi zdravilnimi rastlinami.
V ljudskem zdravilstvu je izjemno cenjena in zelo pogosto uporabljena, predvsem za oskrbo ran. Kneipp jo je v zvezi z zdravljenjem ran zelo hvalil in je tinkturo arnike tudi postavil na prvo mesto v tej kategoriji. Tinktura razredčena z vodo se uporablja v obkladkih za hitrejše celjenje ran in blaženje bolečin. ˝Arnikin cvet˝, kot pogosto rečejo, je najboljše vtiralo za boleče mišice in pri revmatičnih težavah. Notranje jo uporabljajo preventivno, za zaščito pred gripo in zmleto korenino zmešano z vinom, kot zdravilo za grižo in trebušne krče. Zaslediti je tudi zapise, kjer se omenja, kot pomoč pri zastrupitvi z gobami. Velja pa, da se pred notranjo uporabo posvetujemo s strokovnjakom, saj vsebuje helenalin, ki deluje toksično in povzroča alergije.
DROGA / FARMACEVTSKO UPORABNI DELI
- Arnicae Flos: cvet arnike
- Arnicae rhizoma: korenika arnike
- Arnicae herba: zel arnike
OSNOVNO FUNKCIONALNO DELOVANJUE
- deluje protivnetno (antiflogistik)
- deluje protibolečinsko (analgetik)
- deluje poživljajoče, predvsem na osrednji živčni sistem (analeptik)
ZDRAVILNE UČINKOVINE
POVZETEK NOVEJŠIH ZNANSTVENIH DOGNANJ
Iz cvetov arnike se izdeluje obkladke, vodne, etanolno-vodne in oljne izvlečke ter mazila in kreme.
Tinktura ali vodno-etanolni izvleček iz cvetov arnike
Tinkturo pripravimo tako, da 5 – 10 g suhe droge prelijemo z 100 ml 70% etanola ali močnega domačega žganja. Če želimo lahko pripravimo tudi vodno-alkoholni izvleček. Najbolj optimalno razmerje je 20% čistega etanola (96%) in 80% destilirane vode. Vodno-etanolni izvlečki vsebujejo manj etanola kot tinkture in so tako primerni v pripravkih, kjer prevelika vsebnost etanola ni zaželena. Tinkturo ali vodno-etanolni izvleček maceriramo tako, da je rastlinski del v celoti potopljen v topilo, dobro zaprto pustimo stati tri do štiri tedne ter nato prelijemo. Tinkture in vodno-etanolne raztopine se lahko uporablja kot prehranska dopolnila ali kot sestavine za kozmetične izdelke. Če kot topilo uporabljamo denaturiran alkohol, je izvleček primeren le za kozmetiko in ni za uživanje.
Oljni izvleček (macerat) iz cvetov arnike
Za namen nege srbeče, suhe in razpokane kože lahko pripravimo negovalni oljni izvleček cvetov arnike. Vzamemo čist in suh kozarec iz temnega stekla. Vanj odmerimo 10 gramov suhih cvetov in jih prelijemo s 100 mililitri priljubljenega rastlinskega olja. Pogosto se uporabljajo oljčno, sončnično ali mandljevo olje. Kozarec zapremo, dobro pretresemo in nanj zapišemo, kaj vsebuje. Postavimo ga v suh, temen prostor sobne temperature (25°C), za štiri tedne. Kozarec vsak dan dobro pretresemo. Po štirih tednih vsebino kozarca precedimo ter izvleček prelijemo v ustrezen vsebnik. Na vsebnik napišemo »Oljni izvleček arnike« datum izdelave in rok uporabe. Izdelek je uporaben približno pol leta ali več. V primeru, da spremeni barvo ali vonj, izdelek zavržemo in pripravimo svežega. Z oljnim izvlečkom mažemo srbečo, suho ali razpokano kožo ali pa ga uporabimo kot sestavino za razne kozmetične izdelke, predvsem brezvodna mazila.
CO2 izvleček iz cvetov arnike
Masažno negovalno olje iz arnike
Arnikino masažno olje je izredno priljubljeno saj se uporablja za širok spekter različnih težav kože. Najbolj pogosto za nego poškodovane in občutljive kože. Pogosto se uporablja tudi za boleče in utrujene noge ter masažo stopal po večjih obremenitvah. Pomaga pri ranah, opeklinah, zlati žili, pikih žuželk in zaščiti kože proti negativnih učinkih zaradi vremenskih vplivov. Najbolj preprost recept za arnikino olje je da približno 20% - 50% oljnega izvlečka (macerata) arnike zmešamo z priljubljenim oljem za nego kože (mandelj, kokos, makadamija, jojoba, itd...). Lahko dodamo tudi nekaj malega eteričnega olja sivke (do 0,3%), poprove mete (do 0,3%) in bora (do 0,1%). Če vam je bolj priljubljena uporaba mazil se lahko iz macerate arnike pripravi tudi mazilo, po podobni recepturi kot ognjičevo mazilo, le da se namesto ognjičevega olja uporabi arnikino.Za bolj napredne recepture in nasvete si oglejte rubriko - Recepti in zanimivosti.
Rastišče in razširjenost
Ognjič je široko razširjen po Evropi in Ameriki, gojen predvsem v Sredozemlju in zmerno-toplem pasu. V naravo, kjer je naturaliziran je prišel iz vrtov. Kje je njegov izvor ni jasno. Verjetno se je razvil iz vrste Calendula arvensis, ki izvira iz centralne in južne Evrope.
Uporabni deli
Ognjič lahko gojimo kot zdravilno ali okrasno rastlino ali pa za uporabo v kulinariki. Pristop k gojenju se razlikuje glede na namen uporabe. V zdravilne namene gojimo cvetove in zel navadnega ognjiča.
Rastne razmere
Ognjič je enostaven za gojenje. Razmnožuje se s semenom. Ni občutljiv glede teksture in pH tal. Bolje uspeva v vlažnih, dobro odcednih tleh. Glede prisotnosti hranil v tleh ni posebej zahteven. Lepše cvetove razvije, kadar raste v tleh revnih s hranili. Rastlino gojimo na sončnih ali polsenčnih legah. Socvetja se zaprejo v mraku ali pa ob visoki relativni zračni vlagi.
Žetev
Cvetovi ognjiča so primerni za nabiranje, ko se polno razcvetijo. Nabiramo jih v suhem in sončnem vremenu, po možnosti dopoldne med 10. in 12. uro. Naberemo jih v čisto košaro ali v vrečo iz blaga, ki ni oprana z mehčalcem perila! Nabiramo samo cvetove iz zdravih in čistih rastlin. Cvetov pred sušenjem ne peremo. Sušimo jih pri sobni temperaturi (25°C) v čistem, temnem, suhem in zračnem prostoru. V primeru, da jih sušimo v sušilniku, nastavimo temperaturo na 35°C. Cvetovi so suhi, ko slišimo značilno šumenje, če v dlani pomanemo prgišče cvetov. Skladiščimo jih v papirnatih vrečah ali pa pokritih steklenih kozarcih iz temnega stekla, v hladnem in suhem prostoru. Na vrečo ali kozarec napišemo »Cvetovi ognjiča,« datum nabiranja in rok uporabe. Posušeni cvetovi so uporabni največ eno leto.
Zanimivosti
Ognjič ima velike, barvite cvetove, ki na rastišče pritegnejo muhe trepetavke. To so muhe z značilnim barvnim vzorcem na svojem telesu, ki posnema vzorce žuželk z želom. Muhe trepetavke so znane po tem, da lebdijo v zraku, zaradi posebnega premikanja kril. Ličinke teh muh pa se prehranjujejo z listnimi ušmi. Iz tega sledi, da bi s posevkom ognjiča v vrtu lahko posredno prispevali k zmanjšanju števila listnih uši na vrtninah.
OPOZORILA IN NEŽELENI UČINKI
1. Kreft, S., Kočevar Glavač, N.; Sodobna fitoterapija; Z dokazi podprta uporaba zdravilnih rastlin; Slovensko farmacevtsko društvo, p. 457, 485, 23, 85, 450, 451, 485 (2021)
2. Galle Toplak, K.; Zdravilne rastline an Slovenskem; Mladinska knjiga založba, p. 62 (2015)
3. Chevallier, A.; Encyclopedia of Herbal Medicine; DK Penguin Random House, p. 172 (2016)
4. Apelian N., Davis C.; The Lost Book of Herbal Remedies, The Healing Power of Plant Medicine, p. 155-156 (2020)
5. Heber D.; PDR for Herbal Medicines (4th ed.); Thmoson Healthcare, p. 43 (2007)
6. Verre J., Et al.; Anti-inflammatory effects of Arnica montana (mother tincture and homeopathic dilutions) in various cell models; Journal of Ethnopharmacology; Vol. 318, Part B, (2024)
Podatki
- Slovensko ime:
- Arnika
- Angleško ime:
- Arnica
- Botanično ime:
- Arnica montana L.
- Ph.Eur ime:
- Arnicae
- CAS:
- 68990-11-4
- Kraljevstvo:
- Rastline (Plantae)
- Skupina:
- Semenke (Spermatophyta)
- Deblo:
- Kritosemenke (Angiospermae)
- Razred:
- Dvokaličnice (Magnoliopsida)
- Red:
- Košarnice (Asterales)
- Družina:
- Nebinovke (Asteraceae)
- Kategorija namena:
- Rastline nemenjene uporabi z omejitvami (Z)
- Področja uporabe:
- Samo zunanje ●●
-
Zanimivi opisi, ki so pritegnili tudi druge obiskovalce
